UMMI

Kot soustanovitelj dveh gledaliških skupin vem, da je potrebno led, ki nastane med udeleženci, hitro in efektivno prebiti ne le pri delu z odraslimi, pač pa tudi pri otrocih. To smo naredili z igro Samuraj, pri kateri otroci pošteno ogrejejo glasilke in telo, poleg tega pa se preko igre zberejo in skoncentrirajo za nadaljne delo. 

Pri mlajših otrocih smo nadaljevali s pantomimami, kjer so oponašali svoj poklic prihodnosti ali najljubšo žival in bans Đon mali Jon, pri kateri glasno pojejo. Pri starejših pa smo nadaljevali z igro Dirigent, pri kateri nekdo v krogu spreminja gibe, tisti, ki je na sredini kroga pa mora ugibati, kdo je to. Pri tej igri so igralci spet pozorni na detajle in hitrem upoštevanju navodil. Igra Bibiti-bob pa prinaša hitrost, smeh in spremljanje dogajanja, hkrati pa zahteva razločno in glasno izgovorjavo, kar je v gledališču zelo pomembno. 

Z vsemi otroki pa smo nadaljevali z igro Predmeti, ki to niso. Ta igra je primerna tudi za družabne dogodke, ko smo s sorodniki ali prijatelji. Vzamemo neko palico, ki se v svetu domišljije spremeni v metlo, zobno ščetko, rolka, uhan, pralni stroj ... Drevesni storž pa nastane šminka, bomba, ključ, glavnik, stol, likalnik ... Skratka, rekvizitov in idej je neskončno. Prav tako zabave in izrazitega nastopanja. Pravila pa so enostavna - kdor ugotovi, kaj prijatelj prikazuje, ga zamenja in rekvizit dobi on. Ne sme se zgoditi le, da tisti, ki kaže, ne ve kaj bi pokazal.

Zadnji del gledališke vaje, ki sem jo naredil kot sodelavec Zavoda za izobraževanje Koper UMMI, pa smo namenili gledališkim predstavam. Udeleženci so se razdelili v pare in zaigrali minutno gledališko igro. Scenarij z uvodom in delčkom jedra sem pripravil jaz, otroci pa so si morali  v nekaj minutah izmisliti drugi del jedra in zaključek. Rekvizitov razen naravnih materialov v gozdičku niso imeli. Nekatere predstave otrok so bile prav osupljivo izvirne, saj s svojim razmišljanjem nimajo mej in ustvarjalnost res prodre na plano. Da si upajo zaigrat povsem svojevrstne predstave, je kriva začetna motivacija z vsemi socialnimi igrami in dejstvo, da jih gledajo samo "domači" ljudje. Dobro je tudi, da s svojimi glasnimi kriki ali skakanjem nikomur ne povzročajo težav.

Prepričan sem, da otrokom manjka prostor in čas, kjer bi ustvarjali in širili domišljijska prostranstva, ki se skrivajo v možganih. Odrasli smo zaradi vseh pravil že nekoliko ohromljeni teh predstav, otroke pa je treba k temu spodbujati, saj se bodo v nadaljevanju življenja prav zaradi vseh idej in možnosti iskanja rešitev počutili bolj suverene. Hkati pa krepijo tudi odgovornost do drugega - v našem primeru do soigralca. Če oba nista sinhrona, gre lahko predstava po vodi. To pa tudi velika šola za nadaljne ustvarjanje in resno delo. 

Odločevalce zato pozivam, naj ob kreiranju novih učnih načrtnov za vse predmete, nikar ne pozabijo na ustvarjanje in umetnost - in ne govorim le o likovni ali glasbeni umetnosti.  

Lovrenc Habe