UMMI

Zavod za izobraževanje

Četrtek, 22 Oktober 2015 08:36

Mladi in delo - se družba vsak dan sprašuje

Naslednja reportaža pojasnjuje kako se je dijak Tibor Male prvič srečal z delom. Ni bilo dovolj, da je vsebino dobro poznal, saj je 2014 sodeloval v projektu ESS z naslovom »Da ne bo v družbi znanja znanje mrtvo« . Vse ta znanja iz raziskave »dogajanja v II:sv. vojni na Debelem rtiču« je bilo treba vsakokrat prilagoditi novi skupini, da je postala pot med vinogradi zanimiva, sicer si se čutil premaganega.

Kako to gre?

Z OTROKI MED TRTAMI IN NA VRHU KLIFOV

reportaza

Ko sem prišel na svojo prvo delavnico in videl skupino desetih otrok, sem postal še bolj živčen, kot sem bil do tistega trenutka. Otroci so me gledali s svojimi nadebudnimi obrazi v popolni tišini in mirno poslušali kaj sem jim imel povedati. Takoj ko so kaj preveč spregovorili, so jih začel miriti vzgojitelji češ, naj me poslušajo, saj je to, kar imam za povedati neverjetno zanimivo in pomembno. To povzroča neke vrste notranji pritisk oziroma si ga povzročaš sam. Počutiš se odgovornega do njih in do njihovega intelektualnega razvoja. Če jim poveš kakšno informacijo narobe, bo to mogoče ravno ta, ki si jo bodo zapomnil za celo življenje.

Določen problem je predstavljala tudi razlika v letih. Nekateri otroci naj bi imel tudi 14 let kar je samo malo manj od mene. Nekako sem upal, da bojo otroci čim mlajši. Želja se mi je tudi uresničila, saj se mi zdi, da so imeli otroci povprečno 8-9 let.

Ko smo začeli, smo se najprej drug drugemu predstavili. Nekateri so bili polni veselja in so bili željni znanja, kar se jim je videlo po obrazih, spet drug pa so bili popolnoma nezainteresirani za material in delavnico nasploh, kar se je dalo sklepati že po njihovi predstavitvi, saj so iz sebe komaj spravili svoje ime. Že prvo uro je bila v skupini punčka, stara okoli 8 let, ki je za svoja leta vedela zelo veliko in jo je tudi ogromno zanimalo. Ne glede na vročino (ki je bila prvi mesec dela neznosna, še posebej za otroke njihovih let) je skakala okrog in se zanimala za vse, od stolpa do dreves in storžev. Žal pa drugi otroci niso imeli tako veliko volje, še posebej jih je mučila vročina, kar se je še posebej poznalo pri primerjavi skupin, ki sem jih vodil pri 25ih stopinjah in tistih, ki sem jih imel julija, ko je bilo 37 stopinj. Kontrast je zelo velik. Težava je tudi v tem, ker po vinogradu ni veliko sence ali kakšne strehe, kar je predstavljalo probleme zadnji dan, ko je deževalo in otroke nisem mogel spraviti na pohod, saj niso imeli nit dežnikov. Žal so zamudili zanimivo pot.

Začeli smo pri bungalovu Martinček. Od tam smo nadaljevali pot proti vinogradu skozi zdravilišče Debeli rtič. Šele, ko smo vstopili mimo zapornice vinograda se je začela prava pot. Večkrat se je zgodilo, da sem že od samega začetka slišal stokajoče krike otrok: »Ali moramo vse to prehoditi?«, »Koliko je za hoditi?«, »Ali se lahko ustavimo?«, »Kdaj gremo nazaj?«. Prvi postanek je bil pri Vinskih trtah oziroma bolj specifično pri grozdju iz katerega delajo refošk. Glede znanja o vinogradništvu so se skupine zelo razlikovale. Nekateri otroci so naštevali ogromno vrst vina, ko sem jih po tem vprašal, da še sam nekaterih nisem poznal. Spet druge skupine pa mi niso znale našteti niti ene vrste in sem denimo slišal, da je vrsta vina orehovec. To znanje je zelo odvisno tudi od kod prihajajo otroci in koliko so stari. Pri tem delu sem si ponavadi ustvaril vtis o otrocih in dobil idejo o tem, na kakšnem nivoju imam lahko delavnico.

Pot se je nadaljevala ob vinogradu, kjer smo kmalu zavili in se ustavili v prijetno zasenčenem gozdičku, kjer so otroci uživali ob barvanju kap, ki jim jih je priskrbel UMMI in sem jim jih izročil jaz na začetku delavnic. Dal sem jim flomastre in jim dejal, naj prosto ustvarjajo. Nekateri so se na kape zgolj podpisali, spet drugi pa so iz kap naredili nekaj prav posebnega. Nad določenimi sem bil res pozitivno presenečen. Nekateri otroci so hoteli tudi, da se jim podpišem na kape. Ko so zaključili s tem delom, sem jim povedal malo o lokalni flori. Najbolj so bili navdušeni nad lovorjem, ker jim je ta dišal. Eden od fantov si je nabral ogromno lovorjevih listov, toliko, da jih je dal v kapo in jo celo napolnil. Pot smo nadaljevali proti stolpu, kjer so ponavadi otroci kar stekli, da si ga ogledajo.

reportaza2

Ta del je najbolj zanimal fante, punce pa malo manj. Nekateri so me tukaj posebno presenetili s svojim obsežnim znanjem zgodovine. Tukaj smo bili včasih najdlje časa, včasih pa najmanj. Zelo je bilo odvisno od skupine, to pomeni starosti, spola in splošne razgledanosti ter zanimanja otrok.

Pri naslednjem postanku je veljalo enako kot pri stolpu, saj je bila naslednja postaja ruševina bunkerja iz katere rastejo fige. Sam bunker se mi je osebno zdel najbolj zanimiv del, ampak kar je veljalo pri stolpu, se je tukaj še eksponentno povečalo.

Vrnili smo se na glavno pot. Na tej točki so bili ponavadi otroci že pošteno izmučeni zaradi vročine in posledično žeje, lakote. Po kratkem spustu smo prišli do table, kjer sem jim povedal nekaj zanimivosti o naravnem spomeniku Debelega rtiča.

Razložil sem jim, kaj so klifi, povedal sem jim zanimivosti o morskih konjički in ogroženi vrsti školjk, leščurjih. Sledil je za otroke najbolj nevaren del poti, saj smo se ustavili pri klifu. Na tem delu me je zelo skrbelo, saj bi lahko brez težav komu spodrsnilo in bi padel dol več kot 100 metrov. Zato sem se postavil pred njih in jim nisem dovolil, da se robu približajo na več kot dva metra.

Bližali smo se koncu poti, kjer sem otrokom naročil, naj si vsak vzame svoj storž, ki ga bo kasneje pobarval. S tem so otroci čistili naravo in počeli nekaj ustvarjalnega. Trudili so se barvati, a storže je bilo dosti težje barvati kot kape. Ob koncu so se mi velikokrat zahvalili otroci in vzgojitelji. Po tem smo se odpravili proti njihovi nastanitvi, kjer smo se poslovili in s tem delavnico zaključili.

Upam, da so od moje delavnice otroci odnesli čim več, saj vem, da sem se jaz od njih veliko naučil. Ne samo, da so to zelo uporabne delovne izkušnje, temveč je tudi priložnost, da utrdiš svoj smisel za odgovornost in postaneš bolj zrela oseba.

Sofinancerji

MIZSUM

Kontakt

UMMI, zavod za izobraževanje Koper
Sončna ulica 17, p.p.838, 6103 Koper

telefontel./fax: +386 (0)5 62 88 620 
gsm: +386 (0)31 316 221
email: marija_ksenija@t-2.net